Slavo Prevalšek

Portret tedna – Vekoslav Prevalšek

23.7.2018 | 12:40

Ko so nastajale te vrstice, ni bilo v Metliki opaziti nobenih znakov, da bi se kakor koli spomnili na dogodek, ki se je zgodil 25. aprila pred 50. leti. Takrat je bilo med občinama Metlika in Ronke v Italiji sklenjeno in podpisano pobratenje. Kot je ob tem dogodku v knjigi Kronika mesta Metlike II v drobnem tisku zapisal njen avtor, prof. Zvonko Rus, je bil »operativec, ki je vso zadevo izpeljal, Slavo Prevalšek, takrat profesionalni podpredsednik skupščine občine Metlika«.

Čeprav bi bilo sodelovanje med pobratenima občinama lahko marsikomu za zgled, med mnogimi prebivalci pa so se spletle trdne prijateljske vezi, pa Slava, kot domačini krajše kličejo Vekoslava, (skoraj) niso omenjali več. Zato mu je toliko dražje, ko danes vidi, da vse, kar se je zgodilo pred pol stoletja, le še ni pozabljeno. Predvsem pa se sam še zelo dobro spominja aprilskega dne leta 1968, ko so v Ronkah podpisali enega prvih pobratenj katerega od jugoslovanskih krajev izven državnih meja. »Stična točka med občinama je bila brigada Fontanot, ustanovljena na našem Suhorju, sedež pa je imela v Ronkah. Ronke so bile takrat že pobratene z avstrijsko Wagno in Italijani so želeli, da bi se z Avstrijci pobratili tudi mi, a naša država tega ni dovolila. Do tega pobratenja je prišlo nekaj let pozneje. 4. julija je bil še enkrat podpis listine v Metliki, na Pungartu pa smo pripravili veliko proslavo, na kateri pa država ni dovolila, da bi zunaj visela italijanska zastava,« se spominja Prevalšek.

Slavo je bil sicer že od malih nog dejaven marsikje v rojstni Metliki. Potem ko je postal predsednik pionirske organizacije, so sledila predsednikovanja v kar 12 društvih, vodil je organizacije, bil direktor. Inovativen in domiseln je bil že kot otrok, saj je imel lastno gledališče, cirkus, celo kino. V njegov spomin so se zapisale številne zgodbe in anekdote, iz katerih bi lahko nastala zajetna knjiga. Leta 1988 je začel obrt ekonomskih storitev, ki je prerasla v podjetje Partner, v katerem so našli delo hčerka, sin in zet.

Čeprav je Slavo v pokoju že 21 let, je še vedno zelo zaposlen in mu vedno primanjkuje časa. Še posebej veliko pozornost namenja svojemu »tretjemu otroku«, Društvu diabetikov Metlika. »Leta 2006 so mi odkrili sladkorno bolezen. Medtem ko najmanj 80 odst. bolnikov taji to svojo bolezen in jih je celo sram, da jo imajo, sem jaz začel takoj iskati informacije o diabetesu in se včlanil v novomeško društvo, konec marca pred desetimi leti pa smo ga že ustanovili v Metliki. V začetku je bilo 50 članov, sedaj pa nas je 300, kar je za belokranjske razmere veliko društvo. A še vedno relativno majhno, če vemo, da je v metliški občini okrog 800 diabetikov, v vsej Beli krajini pa približno 2.500. Koliko diabetikov je na svetu, ne ve nihče, a strokovnjaki ocenjujejo, da živi v razvitih državah s sladkorno boleznijo 7 do 10 odst. populacije,« je zaskrbljen Prevalšek.

Društvo diabetikov Metlika, ki mu je poleg Metličanov uspelo pritegniti tudi veliko Črnomaljcev, medtem ko bo pri Semičanih očitno potrebnega še nekoliko prepričevanja, velja tudi za eno najbolj delovnih v občini. Pripravili so 10 Hrastarjevih pohodov, 10 pohodov s pikniki, na katere so povabili še člane drugih društev, 10 proslav ob dnevu diabetikov. Uspešni so na športnem področju. Vsako sredo organizirajo hojo, pripravljajo predavanja, spomnijo se starejših in jubilantov, veliko članov je s pomočjo društva odšlo na okrevanje. V društvu so prepričani, da ima največ zaslug za vse to prav zagnani in humanitarnemu delu predani Vekoslav Prevalšek, ki ne zna v društvo pritegniti le diabetikov, ampak tudi zdrave.

»Res sem za obveščanje in ozaveščanje ljudi naredil veliko, da pa bodo zase kaj naredili tudi diabetiki, je potreben predvsem premik v njihovih glavah. Morali bodo dojeti, da gre za tihega ubijalca, torej za bolezen, ki ne boli, je pa ena najbolj nevarnih,« opozarja Slavo. Čeprav je še vedno član mnogih društev, čebelar in vrtičkar, pa so se prav v Društvu diabetikov Metlika lani spomnili, da bi si zaslužil plaketo kot najvišje občinsko priznanje. »To priznanje razumem kot zahvalo za vse delo, ki sem ga doslej opravil v metliški občini. In res ga ni bilo malo,« pravi Vekoslav, ki se sicer ne hvali rad.

Članek je bil objavljen v 17. številki Dolenjskega lista 26. aprila 2018

Mirjam Bezek-Jakše