Pridemo na Pungart. Močno dežuje. Gledamo v nebo in čakamo še če kdo pride.
Jasno nam je, da pogojev za Hrastarjev pohod počasi zmanjkuje. Odločimo se. Gremo
do Zinke vseeno peš na čaj, ki ga je že zjutraj skuhala. Namesto 5km vseeno hodimo 500m.
Tako, pohod ki ga ni bilo, je v resnici bil, samo malo krajši.
Pridemo na Hrastarjevo domačijo.
Tam že kuri ogenj Janez, ki mu asistirata njegova vnučka. Zinka prinese še vročo pogačo
in začne točiti njen priznani naravni čaj. Janez je kar hitro spekel prvo rundo kostanja in
začnemo segati v posodo, ki je zadekana s papirjem. Malo peče, a to lahko, saj nam vroč
kostanj tekne zelo. Potem se kar naenkrat pojavi velik protfan z jabolčnim štrudljem.
Pa naj potem kdo reče, da pohod ni uspel, čeprav ga v resnici sploh ni bilo.
Siti in veseli se odpravimo domov na nedeljsko kosilo. To pa bo bolečina.
Dober tek, Juš Mihelčič.
